V tretje gre rado! Kar dve soboti zapored nam je vreme ponagajalo, a vztrajni planinci smo v soboto, 12. oktobra, izvedli prvi jesenski pohod. Naše izhodišče je bilo v občini Lukovica, nato pa smo se skozi gozd in po obronkih gručastega naselja podali proti našemu cilju. Jesensko obarvan dan nam je postregel z oblaki, vetrom in soncem, kot se za letni čas spodobi. Na vrhu Limbarske gore (773 m) nas je pričakal čudovit razgled po okoliških hribih in krajih. Čas za malico in počitek je hitro minil, a za druženje ga ni primanjkovalo, saj nas je čakalo uro in pol hoda do našega izhodišča. Z lepimi vtisi in ravno prav utrujeni smo se napotili proti Celju. Želimo si, da v mesecu novembru ponovno osvojimo kakšen vrh.

Učenci planinskih krožkov z mentorji

V torek, 1. oktobra, smo drugošolci imeli športni dan. Odpravili smo se skozi Mestni park, kjer smo uživali v naravi, se gibali na svežem zraku in spoznavali drug drugega.

Pot smo nadaljevali po Srčni poti, obdani z barvami jeseni. Sproščeno smo se sprehajali, opazovali naravo in klepetali. Po krajšem sprehodu smo prispeli do gozdne jase, kjer smo si privoščili zasluženo zdravo malico. V prijetnem vzdušju smo se okrepčali, nato pa polni energije nadaljevali našo pot mimo drevesne hišice do gozdnih igral, kjer smo si vzeli čas za igro. Učenci so z navdušenjem preizkušali različna igrala – nekateri so plezali po plezalnih konstrukcijah, drugi so se gugali, spet tretji pa so uživali v družabnih igrah s sošolci. Igrala so postala pravo prizorišče zabave in smeha, kar je bil vrhunec dneva za mnoge.

Med potjo smo se pogovarjali o naravi, živalih, ki živijo v gozdu in o pomembnosti gibanja na prostem. Naš pohod smo zaključili pred šolo, kjer smo se polni lepih vtisov vrnili v učilnice. Športni dan je bil odlično preživet, saj smo združili prijetno s koristnim – gibanje v naravi in druženje s sošolci.

Ta dan nam bo zagotovo še dolgo ostal v lepem spominu, saj smo ga preživeli aktivno, sproščeno in v družbi svojih prijateljev.

Generalna skupščina Združenih narodov je s podporo Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo razglasila 29. september za Mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani.

Izgube hrane in odpadna hrana ogrožajo trajnost naših prehranskih sistemov. Ko hrano izgubimo ali zavržemo, gredo v nič tudi vsi viri, ki smo jih uporabili za njeno proizvodnjo: voda, zemljišče, energija, delovna sila in kapital. Poleg tega se z odlaganjem izgubljene in odpadne hrane na odlagališčih ustvarjajo emisije toplogrednih plinov, ki prispevajo k podnebnim spremembam. Izgube hrane in odpadna hrana lahko tudi negativno vplivajo na prehransko varnost in razpoložljivost hrane ter prispevajo k zvišanju cen hrane.

Ocenjuje se, da se v EU letno zavrže približno 88 milijonov ton hrane, kar predstavlja približno 20 % vse proizvedene hrane, s tem povezani stroški pa so ocenjeni na 143 milijard evrov. Po podatkih FAO je približno tretjina proizvedene hrane na svetu izgubljena ali zavržena. Teoretično je za pridelavo te hrane potrebna njivska površina, katere velikost ustreza površini Kitajske.

V Letu 2018 je vsak prebivalec Slovenije zavrgel približno 68 kg hrane, v zadnjih letih smo letno zavrgli med 130.000 in 140.000 ton hrane.

Zavržki hrane so resen družbeni problem, s katerim se srečujemo predvsem v razvitih državah. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah imamo pomembno vlogo pri oblikovanju prehranskih navad in razvijanju odnosa do odgovornega ravnanja s hrano. Kljub temu pa se moramo zavedati, da lahko vsak posameznik že s preprostim ravnanjem zmanjša količino živilskih odpadkov.

29. septembra vsako leto beležimo Mednarodni dan ozaveščanja o izgubah hrane in odpadni hrani. Pretekli teden smo tako še posebno pozornost posvetili kulturi prehranjevanja in našem odnosu do
hrane. V petek smo merili količino zavržkov pri malici in skoraj polovico razredov ni imelo zavržene hrane, v ostalih razredih pa so bili ti zavržki v manjših količinah. Prizadevali si bomo, da bo v prihodnje
še manj odpadne hrane. Pri kosilu so določene učenke predstavile jedi, spodbujale sošolce, da vzamejo ustrezno količino hrane in se potrudijo, da vse pojedo. Veseli smo bili, ko smo ob zaključku ugotovili, da je bilo zavržene hrane pri kosilu ta dan bistveno manj.

Želimo si, da bi se takšen odnos do hrane ohranil vse dni v letu.