Škocjanske jame smo obiskali v soboto, 9. 11. 2019. Zgodnji jutranji odhod z avtobusom je potekal v oblačnem in rahlo deževnem dnevu. Bolj smo se približevali Divači, lepše in topleje je bilo, a žal povsem brez dežja ni šlo. Našega razpoloženja to ni zmotilo, saj smo komaj čakali, da vstopimo v kraško podzemlje – Škocjanske jame. Ogled jam je na nas pustil veliko nepozabnih vtisov in doživetij.
Najprej smo vstopili v Tiho jamo, ki nas je navdušila s številnimi kapniki. Sledila je Velika dvorana, kjer nas je prevzel največji 15 metrov visok kapnik. Od tod naprej se je slišalo bučanje podzemeljske Reke. Prišli smo v Šumečo jamo. V njej je od sten odzvanjala njena moč, saj je od rečne gladine do stropa kar 104 m. Stali smo na Cerkvenikovem mostu, okoli 50 m nad reko, in občudovali ozek kanjon in ogromno gmoto bobneče – šumeče vode. Bilo je strašljivo in nepozabno.
Prehodili smo 500 stopnic in 3 km poti. Bili smo pošteno utrujeni, a zelo zadovoljni. Škocjanske jame so bile zaradi svojega izjemnega pomena za svetovno naravno dediščino leta 1986 vpisane v seznam pri Unescu.
Aleksandra Obradović in Andrea Grozdanovska, 9. a
