Na deževno majsko jutro smo se po avtocesti odpeljali v skrajno severovzhodni del naše dežele – Goričko, ki je del pokrajine Prekmurje. Prečkali smo kar dve lepi slovenski reki, Dravo in Muro, ter obpanonski pokrajini, kot sta Slovenske gorice in Pomurje. Naš cilj je bilo Goričko, ki je dobilo ime po gričevju, ki prepleta in povezuje tri države. Plod tega čezmejnega sodelovanja je Krajinski park Goričko. Gričevje in ravnine so skrbno obdelane in s ponosom zatrjujem, da je ta zelena pokrajina zares žitnica Slovenije.
Prispeli smo v vas Grad, kjer sta nas pričakala vodička in krt Oli, ki sta nas vodila in spremljala po doživljajskem parku Vulkanija. Po ogledu kamninske zbirke in kuhanju različnih vrst kamnin smo se seznanili tudi z delovanjem usnjarne v kraju. Pred odhodom v rov smo si nadeli čelade. V dvorani, kamor smo najprej šli, smo si ogledali film o nastanku vesolja in razvoju živih biti na Zemlji.
Pot smo nadaljevali po rovih do dvigala, ki nas je spustilo 6000 metrov pod zemljo. Tam smo našli ametist, lep, vijoličen kristal, ki nas je zelo navdušil. V nadaljevanju poti nas je Oli opozoril, da bo izbruhnil vulkan.V strahu pred grozečo lavo smo pohiteli na vlakec, ki nas je sunkovito pripeljal na površje. Potovanje je bilo adrenalinsko in na trenutke tudi srhljivo. Presedli smo na drug vlakec, ki nas odpeljal do kamnoloma – bazaltnega tufa, in po okoliških gričkih prvobitne narave – pisano cvetočih travnikov in življenja ljudi.
Tam so nekoč pridobivali tuf za gradnjo hiš, danes pa smo iskali kristal olivin, a žal brez uspeha. Po neuspešnem iskanju smo se z vlakcem odpeljali po hribovitem Goričkem, nato pa nazaj do avtobusa in z njim na grad Grad, največji grad na Slovenskem. Premore celih 365 sob, kar je ravno toliko, kakor je dni v letu. Tam so nam predstavili zaščitene vrste živali in rastlin na Goričkem.
Polni lepih vtisov in s trdnim sklepom, da bomo Goričko še obiskali, smo se v popoldanskih urah vrnili domov.
Blaž Horvat, 6. b
